piše Žiga Vavpotič
Shimshal, odročna vasica S Pakistana. Kako cvetijo marelice. Nekaj je bilo v zraku, včeraj. Spokojno, elegantno, mirno. Polno življenja. Tistega, ki ga razumejo najmodrejši. Zvečer sem razumel, zakaj. Prišla je tudi ona, da pusti še zadnjo sled, ljubezni, življenja, tiste polnosti, ki ji je bila sopotnica življenja.
Manca. Velika dama. Vedno me je naučila česa novega. Najini začetki. Zanimivi. Na živce sva si šla. Obojestransko. In se naučila, da rabiva uskladiti energije. Spoznavala sva se in postajala prijatelja. Predvsem je mladost morala razumeti, da se modrost splača poslušati. Postajala sva zaveznika, Simbioza naju je do konca povezala.
Občudoval sem to ljubezen do življenja. Odnosov. Polnosti sobivanja. In na koncu poslušal njen pogled na minevanje. Zame je postajala nesmrtna. To uspe redkim. S tako eleganco samo ljubi Manci.
In ne bi bila ona, če ne bi dobil še zadnje lekcije. Pred tedni me je klicala. Točno 18.4.. Sredi noči, na Kitajsko. V pestrosti te Kitajske sem rekel, da v miru odgovorim klic, ko pridem nazaj. In svet me je vlekel, tokrat v Pakistan. In ko je ravno na letališču ljuba Lučka delila njen intervju, sem si zapisal, poslušaj intervju in povabi Manco na klepet, ko se vrneš. Nekateri klici ostanejo v življenju neodgovorjeni. Ampak lekcija, ljuba Manca, je jasna. Oprosti, bolj se bom potrudil iskati prioritete in skrbeti, da bo neodgovorjenih klicev srčnih ljudi čim manj. In med cvetovi marelic, ko poslušam ta pogovor s Klemenom danes, razmišljam, kakšne modrosti bi še delila z menoj.
Veš, danes bi se smejala. Saj veš, velikokrat sva iskala globalni optimizem. Med tem, ko sva kdaj rekla kakšno tudi čez oblast. Z nasmehom in dobromiselnostjo. Obojega si imela, se je zdelo na pretek. Tina pravi, da praznujmo življenje. Prav ima. Objemam obe z Ladejo. In zato sem šel v lokalno šolo. Ravnatelju sem povedal vse o tebi in želji, da bi učitelji bili bolj cenjeni in da je izobraževanje ključno, za danes, za jutri. In me je peljal v razred. Kot da bi bila z nami, sem vprašal dekleta, če bo kakšna predsednica vlade Pakistana. Tri so dvignile roke. Tri, ljuba Manca. Vidiš, to so tvoje sledi, ki segajo globalno. To razumejo redki.
Namesto rož sem prosil uglednega domačina, da zasadi nekaj marelic. Kajti če kdo, se zdi, da se ti vedno vedela, kako lepo cvetijo drevesa. Kako cveti življenje. In vsem nam si lahko velik zgled, učiteljica, kako se živi življenje, v ljubezni odnosov, v upanju na prihodnost, v stalni želji boljše sedanjosti. Ta tvoja aktivnost, do zadnjega, to si želimo lahko samo vsi. Marelice na severu Pakistana, draga Manca, v objemu tja čez mavrice.