16. avgusta leta 1443 so Habsburžani in grofje Celjski podpisali pogodbo o dedovanju, če katera od rodbin izumre.
Grofje Celjski, ena najpomembnejših plemiških rodbin na območju današnje Slovenije, so imeli svojo matično posest v Celju. Njihova zgodovina sega v 12. stoletje, ko so se sprva imenovali gospodje Savinjski po reki Savinji, kasneje pa gospodje Žovneški po gradu Žovnek.
Podpis Pogodbe o Dedovanju
16. avgusta 1443 so grofje Celjski in Habsburžani podpisali pomembno pogodbo o dedovanju. Ta pogodba je določala, da bo v primeru izumrtja ene rodbine, njeno posest podedovala druga rodbina. To je bil strateški dogovor, ki je obema rodbinama omogočal zavarovanje njihovih ozemelj in moči v srednjeveški Evropi.
Vzpon in Moč Celjskih Grofov
Celjski grofje so skozi stoletja pridobivali vedno večje ozemlje in politično moč. Leta 1436 so bili povzdignjeni v državne kneze, kar jim je omogočilo večjo avtonomijo in pravico do lastnega okrajnega sodišča ter obdelave rudnih bogastev. Povezali so se z različnimi plemiškimi rodbinami, kar je še dodatno utrdilo njihov položaj.
Zaton Celjskih Grofov
Zaton rodbine je prišel z umorom Ulrika II. Celjskega leta 1456 v Beogradu. Po njegovi smrti so Habsburžani prevzeli celjsko posest, kar je pomenilo konec vladavine Celjskih grofov. Dedna pogodba iz leta 1443 je tako omogočila, da so Habsburžani brez večjih sporov prevzeli njihove posesti.
Kulturni in Zgodovinski Pomen
Danes so Celjski grofje pomemben del slovenske zgodovine, njihova dediščina pa je ohranjena v številnih zgodovinskih virih in muzejih. Grad Celje in druge njihove posesti so priljubljene turistične destinacije, ki privabljajo številne obiskovalce.
Vir: Upokojen.si, rtv.slo