Rabarbara je ena redkih izrazito sezonskih rastlin. Prva stebla so na voljo že sredi aprila, njena sezona pa traja približno do junija. Kasneje se v steblih poveča vsebnost oksalne kisline, hkrati pa rastlina potrebuje čas za obnovo.
Rabarbara je trajnica iz družine dresnovk, kamor spadata tudi kislica in ajda. Izvira iz Azije, predvsem iz območja Kitajske, kjer so njene posušene korenine že dolgo uporabljali v tradicionalni medicini. V Evropo naj bi jo prinesli trgovci po svilni poti. Ker je nezahtevna za gojenje, je danes pogosta tudi na naših vrtovih, kjer lahko uspeva od 15 do 20 let.
Nakup in uporaba
Pri rabarbari uporabljamo njena kiselkasta stebla, katerih barva sega od zelene do intenzivno rdeče. Tudi meso je lahko zeleno, belo ali rdečkasto. Na okus vpliva predvsem sorta — rdeča stebla so običajno nekoliko blažja in bolj aromatična. Pri nakupu izbiramo čvrsta stebla s svežim rezom. Če so prisotni listi, naj bodo sveži (čeprav jih pred uporabo vedno odstranimo). Stebla temeljito operemo, po potrebi olupimo (zlasti starejša, vlaknasta), sicer pa lupljenje ni nujno.
Rabarbara na sobni temperaturi hitro oveni, zato jo hranimo v hladilniku, najbolje v zaprti vrečki, približno do enega tedna. Za daljše shranjevanje jo lahko narežemo, na hitro blanširamo (2–3 minute), ohladimo in zamrznemo.
Rabarbara ima nizko energijsko vrednost (približno 21 kcal/100 g) in vsebuje vlaknine ter nekatere vitamine (predvsem vitamin C in K) in minerale (kalij, kalcij, magnezij). Vsebuje tudi bioaktivne spojine, kot so polifenoli (npr. antociani v rdečih sortah) in lutein, ki prispevajo k antioksidativni zaščiti in zdravju oči.
Rabarbara ima izrazito kisel okus, zato jo pogosto pripravljamo s sladkorjem, kar poveča energijsko vrednost jedi. Tradicionalno se uporablja v sladicah (pite, kompoti, marmelade), vse pogosteje pa tudi v slanih jedeh, na primer kot priloga k mesu.
V manjših količinah jo lahko uživamo tudi surovo — narezano v solatah ali kot dodatek smutijem. Osvežilen napitek pripravimo tako, da narezana stebla prelijemo z vodo in ohladimo; z vročo vodo dobimo intenzivnejši okus.
Z uživanjem rabarbare ne smemo pretiravati. Še posebej pazljivi naj bodo ljudje z ledvičnimi kamni in boleznimi ledvic, zaradi vsebnosti oksalne kislini. Zmerne količine v okviru uravnotežene prehrane so za večino ljudi varne.
V ljudskem zdravilstvu se korenine rabarbare uporablja kot odvajalo, saj vsebuje antrakinone. Zaradi njihovega delovanja dolgotrajna ali nepravilna uporaba ni priporočljiva.
Pomembno: listi rabarbare niso užitni, saj vsebujejo visoke koncentracije oksalne kisline in drugih za zdravje škodljivih spojin.
Vsak četrtek vas v Magdi čaka nov prispevek o živilu tedna, ki ga spremljajo zanimivosti, koristni nasveti in preprost recept. Vabljeni, da pokukate tudi v rubriko Učilnica > Kuhanje, kjer vas tokrat čaka recept za Sočno pecivo z rabarbaro. 😋
Avtor: Vera Simončič