Ko se zima umakne in narava prebuja, je rukola ena prvih zelenjav, ki požene. Tako si lahko že zgodaj spomladi z vrta ali balkona naberemo prve nežne liste in si z njimi popestrimo jedilnik.
Čeprav imamo za rukolo lepo slovensko ime rukvica, smo ob njenem pohodu na slovenske krožnike prevzeli njeno italijansko ime, rukola. Italija je namreč ena redkih držav, v kateri se je rukola obdržala; v ostali Evropi je namreč po 18. stoletju počasi izginila z jedilnikov.
Rukolo so poznali in uživali že v antiki. V srednjem veku so njeno gojenje in uživanje prepovedali, saj so verjeli, da deluje kot afrodiziak. Kljub vsemu se je na jedilnikih obdržala vse do 18. stoletja, potem pa je počasi utonila v pozabo, razen v Italiji. Rukola je pohod na slovenske krožnike začela okoli leta 2000 in postala pravo modno zelišče. Trend ‹rukola v vsako jed› se je na srečo umiril, še vedno pa ostaja stalnica naših jedilnikov.
V sorodu z brokolijem
Botanično spada rukola v družino križnic, kamor spadajo tudi brokoli in cvetača ter različne vrste ohrovta. Kot velja za praktično vse križnice, tudi uživanje rukole lahko znižuje tveganje za nastanek raka, ugodno vpliva na sečne poti in ožilje, spodbuja prebavo in pomaga pri prebavljanju jedi z več maščobe. Na organizem deluje poživljajoče.
Čeprav velja, da so vse vrste solat zdrave, le malo katera vsebuje toliko hranilnih snovi kot rukola. V primerjavi z npr. ledeno solato ista količina rukole vsebuje osemkrat več kalcija, petkrat več vitaminov C, A in K ter štirikrat več železa. Rukola je tudi dober vir folne kisline, vsebuje pa tudi magnezij, fosfor in kalij.
Divja ali gojena?
Bolj pozorni ljubitelji rukole ste verjetno opazili, da se ta razlikuje tako po obliki listov kot po intenzivnosti okusa. Nič čudnega, saj gre za dve različni sorti. Eruca sativa (navadna rukvica) ima večje, manj narezane liste in je bolj blagega okusa. Navadno gre za gojeno rukolo, pri nas v naravi ne raste. Navadna rukvica je enoletna rastlina, ki zraste (če je ne režemo) približno 80 cm visoko in ima umazanobele cvetove. Vrsta Diplotaxis tenuifolia (tankolistni dvoredec) pa ima manjše, bolj narezane liste, ki so pikantnejšega okusa. Njegove korenine prezimijo in spomladi iz njih odžene nova rastlina. Zraste nekoliko manj kot navadna rukvica, njegovi cvetovi pa so rumene barve. Tankolistni dvoredec raste tudi divje v naravi. Najdemo ga ob zidovih, na opuščenih njivah, v vinogradih … Obe vrsti sta nezahtevni za gojenje. Ker potrebujeta le malo zemlje, ju lahko gojite tudi v cvetličnih koritih na balkonu.
Rukola v vsako jed?
Rukola je izredno vsestranska in dejansko lahko z njo obogatite celo vrsto jedi. Dodajte jo v sendvič, zmešajte v vsakodnevno solato, potresite po pici ali pa nanjo položite narezan kos rostbifa. Njen rahlo poprasat okus se dobro ujema tako s paradižnikom kot s parmezanom, zato jo lahko vmešate tudi med špagete. Če bi radi kar najbolje izkoristili vse hranilne snovi rukole, jo uživajte tako surovo kot kuhano. Surova vsebuje več vitaminov in snovi, ki nas ščitijo pred rakom (izotiocianati), iz rahlo kuhane pa bo vaše telo absorbiralo več karotenoidov. Naj bo surova ali kuhana, rukolo vedno postrezite z malo maščobe, ki bo poskrbela za boljšo absorpcijo v maščobi topnih vitaminov (A in K) ter karotenoidov.
Vsak četrtek vas v Magdi čaka nov prispevek o živilu tedna, ki ga spremljajo zanimivosti, koristni nasveti in preprost recept. Vabljeni, da pokukate tudi v rubriko Učilnica > Kuhanje, kjer vas tokrat čaka ideja za okusno pripravo solate iz rukole in janeževega gomolja.😋
Avtor: Vera Simončič