Brez veliiiikeeeee sklede solate si mnogi ne predstavljajo kosila. Lahko zapišemo, da smo Slovenci že kar rahlo obsedeni z njo. A žal je za mnoge ta velika skleda solate (ki po možnosti plava v mešanici vode, kisa in olja) tudi edina zelenjava, ki jo uživajo.
Zeleno solato so iz njene divje prednice kultivirali že v starem Egiptu. Predvideva se, da so jo prvotno gojili predvsem zaradi semen, iz katerih so stiskali olje. S selektivnim križanjem so uspeli ustvariti sorte s sočnimi jedilnimi listi. V starem Egiptu je zelena solata veljala za sveto rastlino boga plodnosti Mina. Verjeli so, da deluje kot afrodiziak. Zeleno solato so nato Egipčani predali starim Grkom, ti pa Rimljanom, ki so jo zanesli po vsej Evropi. V obdobju odkrivanja sveta v 15. stoletju pa se je razširila po vsem svetu. V Ameriko naj bi jo v enem od svojih potovanj odnesel sam Krištof Kolumb.
Prehranska vrednost
Zaradi velike vsebnosti vode so mnogi v dvomih, da solata sploh vsebuje omembe vredno količino hranilnih snovi. Njihova vsebnost se od vrste do vrste res razlikuje, vsekakor pa ni zanemarljiva. Na splošno velja, da imajo solate temnejše barve več hranilnih snovi kot svetlejše. Vse zelene solate imajo nizko kalorično vrednost (od 14 – 17 kcal/100 g), so dober vir vitaminov K in A, folne kisline in molibdena ter vir vlaknin, mangana, kalija, bakra, železa, vitamina C in B1 ter biotina. Kot vsa zelenjava ugodno vplivajo na srce in holesterol in si vsekakor zaslužijo svoje mesto v vsakdanjem jedilniku.
Nakup in shranjevanje
Ne glede na vrsto solate morajo biti njeni listi na pogled sveži in hrustljavi, brez rjavih oz. sluzastih mest. Robovi listov ne smejo biti porumeneli, odrezano steblo pa le rahlo rjavo. Glavnato solato hranimo v hladilniku v plastični vrečki ali pa zavito v vlažno krpo. Čeprav se nekatere sorte tako obdržijo tudi teden dni in več, jo čim hitreje porabimo, če hočemo zaužiti več hranilnih snovi. Pred shranjevanjem preverimo, da slučajno ni namočena z vodo; v tem primeru poskrbimo, da odvečna voda odteče.
Zadnji rezultati nadzora Evropske agencije za varnost hrane (Efsa) so zeleno solato uvrstili med živila z največ ostanki pesticidov, zato je nakup solate iz ekološke pridelave smotrna odločitev, še posebej če jo jeste v večjih količinah.
Ker ne potrebuje veliko zemlje, lahko solato vzgojite tudi sami. Že nekaj korit za rože je dovolj za solatno samooskrbo, gojite jo lahko tudi v cvetličnih lončkih. Od sejanja do polne zrelosti solata potrebuje od 65 do 130 dni. Z nakupom sadik ta postopek skrajšate za vsaj 14 dni, pa tudi do polne zrelosti solate vam ni treba čakati (takrat gre že v cvet). Za ljubiteljsko gojenje v koritih je bolj primerna solata, ki ne tvori glav, ampak omogoča sprotno rezanje zunanjih listov.
Priprava solate
Solato je predvsem treba temeljito oprati. Ker jo uživamo surovo, je lahko vir različnih okužb z mikroorganizmi. Predolgo namakanje v vodi bo iz nje izlužilo hranilne snovi. Operemo cele liste, jih osušimo in narežemo (z nekovinskim nožem) ali še bolje natrgamo.
Ker je sama zelena solata precej pusta, jo že od nekdaj pripravljamo z različnimi prelivi in dodatki. Ti navadno vsebujejo nekaj mastnega (olje, majoneza, jajce …) in nekaj kislega (različni kisi, limonin ali limetin sok …), sol, poper ter različne dodatke. S prelivom lahko solato dvignemo tako s kulinaričnega kot hranilnega, a žal tudi kaloričnega vidika. Zato poskrbite, da so v vaših prelivih kakovostne sestavine: hladno stiskana rastlinska olja ter čim bolj naravni kisi brez neustreznih dodatkov (arome, barvila, sladkor …). Popestrite si svojo zeleno solato, dodajte ji še druge vrste surove ali kuhane zelenjave, sadje, različna semena … in začinite jo še s čim drugim kot samo z oljem in kisom.
Vsak četrtek vas v Magdi čaka nov prispevek o živilu tedna, ki ga spremljajo zanimivosti, koristni nasveti in preprost recept. Vabljeni, da pokukate tudi v rubriko Učilnica > Kuhanje, kjer vas tokrat čaka ideja za pripravo Božanskih solatnih prelivov.😋
Avtor: Vera Simončič